Prva vrsta v letu 2013

by okrožje21

najboljsih10v2013

Tako kot lani in predlani. Spodaj je moj izbor desetih najboljših izdaj v letu 2013, razvrščenih po abecednem redu.

Against Me! – True Trans 7” (Total Treble Music)

Akustična 7-inčna plošča z dvema lirično močnima pesmima napoveduje skupinin elektrificirani dolgometražec “Transgender Dysphoria Blues”, ki bo izšel čez nekaj tednov. Če sem glede tega albuma upravičeno skeptičen, pa me je “True Trans” naravnost prepričal in me spomnil na čase, ko sem sedel pred cd plejerjem ter po dolgem in počez preposlušal akustični EP iz leta 2001. Ob tem je treba poudariti, da je Laura Jane Grace vsekakor oseba, ki je s svojim trans comeoutom pokazala več poguma, kot ga bo malokdo od nas zmogel kdajkoli v življenju.
Devendra Banhart – Mala (Nonesuch)
Čeprav je bila “Mala” izdana marca, jo razumem kot poletno ploščo. Karkoli že ta oznaka pomeni. Verjetno zato, ker sem jo začel poslušati ob začetku poletja. Pogosto se zgodi, da vse prevečkrat potrebujem mesec ali dva ali več, da preverim novitete, ki jih ostali medtem že nehajo poslušati. Čeprav niti približno ne razumem, zakaj bi nekdo po izhlapeli začetni navdušenosti zavrgel tako odličen album, kot je “Mala”. Gre namreč za zapeljivo, pretkano in z občutkom stkano ploščo, ki jo naprej potiskajo tudi svojstvena humorna besedila. Brez težav v letošnji prvi deseterici.
Iron Chic – The Constant One (Bridge Nine)
Prvenec “Not Like This”, izdan leta 2010, je še zdaj brez naprezanj ena od najboljših plošč zadnjega vala ameriškega punk rocka. In Iron Chic z Long Islanda s svojim drugim albumom “The Constant One” že z naslovom plošče sporočajo, kje nadaljujejo svojo zgodbo. Po prvih poslušanjih se sicer zdi, kot da gre zgolj za neposrečeno kopiraj-prilepi izdajo, ki se ne razloči od predhodnika ter bo bend za vekomaj poslala na police zgodovine punk rocka z eni odličnim albumom in nekaj ostalimi manjšimi izdajami. Ampak temu ni tako; z “The Constant One” se Iron Chic od začetka do konca plošče izkažejo kot prepričljiv bend, ki ne skopari s prepletenimi melodičnimi kitarami, ki ustvarja poskočen polhiter ritem in ki v besedilih še vedno ponuja zavetje pred tegobami tega sveta.
Johnny Flynn – Country Mile (Transgressive)
Britanski folk trubadur z novo ploščo, ki znova prinaša mehkobo, toploto in mirnost. “Country Mile” bolj spominja na prvenec “A Larum”, kot pa prejšnji album “Been Listening”. Kar je lahko samo dobro. Vsak pregled novejših folk izvajalcev, še posebno britanskih, je nepopoln brez omembe glasbe odličnega glasbenika in tekstopisca Johnnyja Flynna.
The Men – New Moon (Sacred Bones)
Moja najboljša letošnja rokenrol plošča, prelita s folkovskimi in psihadeličnimi vplivi, ki nikakor ne popušča pri drvenju čez ovinke. Imeli smo jih priložnost slišati tudi v živo v Menzi pri koritu na Metelkovi, kjer so dokazali, kako ostri in glasni znajo biti.
New Swears – Funny Isn’t It Real (Bruised Tongue, Dirt Cult, Bachelor)
Punk in power pop akordi, rojeni v garaži, kjer se zadržujejo najboljši frendi, ki jim v življenju največ pomenijo žuranje s sebi enakimi, norčevanje iz mimoidočih ljudi in neupoštevanje družbenih norm. Mulariji iz Ottawe ni dolgčas. New Swears se spevnimi pop pankrokovskimi melodijami in garažno rokersko glasbo ne pretvarjajo, da igrajo nekaj novega, še neslišanega, ne, držijo se najbolj osnovne rokenrol zapovedi – delati musko, ki ti je všeč, in pri tem uživati. V vsej poplavi izvajalcev in bendov, ki nam kobajagi ponujajo nekaj novega in svežega, je to več kot dobrodošlo.
Pill Friends – Blessed Suffering (Birdtapes)
Pill Friends in njihov 28-minutni prvenec “Blessed Suffering” sem odkril po popolnem naključju, verjetno sem bil zato toliko bolj vesel tega spregledanega benda z obrobja Filadelfije. Pill Friends preigravajo lo-fi indie rock s temnimi besedili, ravno prav raztreščen in pankersko naravnan ter dodatno oplemeniten z zvokom orgel in violončela.
Radiator Hospital – Something Wild (Salinas)
Težko je pisati dobra besedila. Še težje je pisati prepričljiva besedila za pesmi, ki govorijo o prekinjenih zvezah in končanih ljubeznih. A vendar Samu Cooku-Parrottu iz Radiator Hospital to uspeva nadvse odlično, brez cukrastih zdrsov. Po EP-jih “Can You Hear My Heart Beating?” in “Some Distant Moon” je “Something Wild” več kot dobrodošel dolgometražen prvenec, ki v trinajstih komadih in 29-ih minutah predstavi poskočen power pop, čigumi punk rock, neodvisni rock in akustično lo-fi zasanjanost.
Swearin’ – Surfing Strange (Salinas)
Začetna pesem “Dust In The Gold Sack”, spevna, s kitarami, ki vlečejo na stran, napove, da se Swearin’ prerivajo v prve vrste plodovite ameriške neodvisne scene, ki se ne ozira na žanrsko opredeljivost, ampak raje med seboj prepleta spevnejše odvode punk rocka, glasnega indie rocka in garažne vzdržljivosti. Na ta bend gre računati.
The Thermals – Desperate Ground (Saddle Creek)
Že singel “Born To Kill”, ki tudi odpre ploščo, je obetal. Vseh ostalih devet pesmi pa se je lepo postavilo v vrsto in brez dvoma sestavilo eno od najboljših letošnjih punk rock plošč. Če mi je prejšnji album “Personal Life” nekako pokopal upanje, da bom od tega benda še slišal kakšno prepričljivo ploščo, je portlandski trio z “Desperate Ground” dokazal, da še vedno ve, kako z nekaj kitarskimi prijemi in besedili za konec sveta napisati pesmi, ki preživijo.

Spisano za spletni fanzin 13. brat.