“Našel bom pot nazaj k tebi domov, proti severu po aveniji San Marco”

by okrožje21

Against Me! iz floridskega mesta Gainesville so verjetno bend, ki sem ga v minulih letih največ preposlušal. Eden od tistih. Odkril sem jih z izdajo njihovega drugega albuma “Eternal Cowboy”, ki sem ga pograbil z iskrami v srcu; takšnih bobnarskih ritmov in kitar ter glasbenih struktur pa še ne! Tako preprosto, tako blizu tisti osnovni ideji panka, ki omogoča nekaj novega in zanimivega na starih in lahko dosegljivih temeljih. Pa hkrati tako zelo drugačno in sveže. Seveda so bila besedila skupine tisto, kar me je zares zagrabilo. Daleč od klasično sestavljenih in predstavljenih, napisana tako, da jih tudi po več poslušanjih še zmeraj ne osvojiš. Nato sem bend videl v živo leta 2004 v novogoriški Mostovni, kmalu zatem me je po več poslušanjih pritegnil prvenec “Reinventing Axl Rose”, ki je kratkomalo najboljši punk rock album minulega desetletja.

Potem smo jih šli gledat še nekajkrat, najbolj imam v spominu tržaški koncert v neki dvorani za squash. Z izdajo tretjega albuma “Searching for a Former Clarity” so Against Me! postali bend v pravem pomenu besede. Za seboj so imeli tri odlične plošče, tisoče kilometrov v turnejskem kombiju in stotine prepričanih oboževalk in oboževalcev po klubovju alternativne scene. Postajali so vse večji, vedno več ljudi jih je odkrivalo, in po dveh albumih na založbi Fat Wreck Chords so presedlali na Sire, podzaložbo velike Warner Bros. S še vedno dobrim četrtim albumom “New Wave” so zaradi tega izgubili nekaj starih fenov, tisti, ki jih niso nikoli imeli zares radi, so jih še toliko lažje odpisali. Lani so Against Me! izdali album “White Crosses”, ki bi ga lahko označili kot njihov največji kiks. Produkcija je preveč štadionska, lahko bi rekli vanhalenovska. Komad sicer niso slabi, vendar z izjemo naslovnega ne prepričajo.

Nekako sem bil prepričan, da bom bend pustil nekje zadaj, da jih bom sicer še vedno poslušal, spremljal, preverjal nove izdaje, o obisku njihovih koncertov pa nisem več razmišljal. Nazadnje sem jih videl leta 2009, in sicer na Dunaju in v Münchenu. Kar so imeli za povedati, so mi povedali. Vendar je nedavno do mene prišla novica, da igrajo na nekem zastonjskem festivalu v Padovi. Ta ni preveč oddaljena od Ljubljane, vsedli smo se v avto in odšli na koncert. Zakaj pa ne?!

Festival Radar se je izkazal za nadvse domačega, klubsko velikega, tudi obiskovalci in obiskovalke na koncertu so prispevali k dobremu počutju (vseh prisotnih je bilo približno tristo). Po dveh domačih predskupinah so na oder stopili Against Me!, ki so odpihnili vse moje dvome. Težko se spomnim, kdaj bi kakšen bend igral s tako silovitostjo, energijo in prepričljivostjo! Komadi so si sledili eden za drugim, zdelo se je, da bend sploh ne potrebuje predaha. Zvok je bil odličen, nastop četverice prav tako. Med seboj so prepletali komade z zadnje plošče (ki v živo zvenijo precej bolje!), zaigrali so tudi nekaj novih (ki obetajo) ter seveda zaigrali tudi nekaj pesmi iz starejših plošč, tako rekoč večnih pesmi (“Walking Is Still Honest”, “Cliche Guevara”, “Sink Florida Sink”). Najbolj sem se razveselil komada “Pretty Girls” s tretje plošče, ki ga igrajo bolj poredko. Za ta komad trdim, da je med njihovimi najboljšimi in lirično najbolj prepričljivimi.

Walking is still honest in Against Me! so še vedno eden od najboljših punk rock bendov.

* * * * *

Against Me! so na festivalu Radar v Padovi nastopili 1. avgusta 2012.