Enajsterica za ’11

by okrožje21


Bilo je tole nenavadno leto. Drugačno kot minula. Muzika je priletavala z vseh strani. Precej nenačrtovano, manj obremenjeno sem pristopal k njej, ampak do novih albumov, do novih izdaj sem dostopal s toliko večjo raziskovalno vnemo in odprtostjo. Datumi dolgo napovedanih in pri prijateljih, znancih in mimobežnežih še tako zelo pričakovanih izdaj veljavnih zasedb so kar drveli mimo, jaz sem pa le redko trznil. Kakšne stvari sem letos kratko malo izpustil. Ali pa preveril šele nekaj mesecev po uradni izdaji; ko so se albumi že izpeli in ko niso bili več kul. Kao. Ljudje znajo biti brezvezni.

Tole leto je bilo drugačno. A prineslo je novitete, ki jih ustaljene tirnice navadno zaobidejo. Ali pa muzika s teh tirnic pač zavzame in zapolni celoten prosti čas dneva, tako da za obrobneže pač ni prostora. Fizika je pocestnica, 24-urni dan je pasji sin. Nova služba je zavzela vsaj eno tretjino dneva. Novitete so morale biti res prepričljive, da so pogledale nad gladino in se pustile ujeti. In punk rock nikakor ni mrtev. Nasprotno, na drugi strani velikega morja je živ in brca. Pa tudi, če samo pred tridesetimi obiskovalkami in obiskovalci. Človeku se kdaj kar milo stori, ko stoji na kakšnem domačem koncertu gledajoč kakšno domačo punk rock skupino, ki nikakor ne razume, da je svet velik ter da je glasba bogata in neskončna stvar. A kaj bi to, dajmo raje o zmagovalcih mojega veselja!

Spodaj je enajst izdaj, ki so se najbolj vrtele po mojih slušalkah in zvočnikih. Enajsterica za ’11 po abecednem vrstnem redu!

Against Me! – Total Clarity (Fat Wreck Chords)

Floridski Against Me! me z vsako izdajo starih demotov in neizdanih posnetkov spomnijo na najboljše koncerte življenja. Pank koncert v tržaški dvorani za skvoš? Ja, zlata leta! »Total Clarity« je še posebej odličen zaradi komadov s tako imenovanega ukradenega demota. Poleg tega me komad »Pretty Girls« s svojo resničnostjo vsakič znova zabije v tla.

Andrew Jackson Jihad – Knife Man (Asian Man Records)

Ena najbolj živih, odkritih in nejevernih zasedb, ki še nikoli ni zvenela bolj pankrokersko. Duo Sean Bonnette in Ben Gallaty iz Phoenixa v Arizoni sta tisti tip, ki ga srečuješ na koncertih in ki ga res spoštuješ. Po drugi strani te pa njegova odkritost in izražena kritičnost večkrat razjezi; v vse dvomi, tvoje ideale, v katere sicer tudi sam nekako verjame, prevrača naokoli in jih vsakič znova preizprašuje. Na albumu »Knife Man« ne manjka odličnih pesmi; omeniti velja pesem »American Tune«, ki se zlahka prenese v našo družbo, v naše scene.

By Surprise – Mountain Smashers (Topshelf Records)

Kje se je skrival ta bend s temi bizarnimi besedili?! Ko sem že mislil, da svet neodvisnega rocka res nima pojma o tem, kako narediti dober punk rock komad! Album »Mountain Smashers« s svojim mehkim in bogatim zvokom je super, samo to lahko rečem. In precej sem ga poslušal. Zbogom in hvala za vse čeljusti morskih psov!

Dead To Me – Moscow Penny Ante (Fat Wreck Chords)

Na koncu leta so izza vogala znova pridrveli Dead To Me s tretjim studijskim albumom »Moscow Penny Ante«. Ko četverec iz San Francisca vidiš v živo, ko poslušaš njihove plošče, ko bereš njihova besedila, veš, da so prav oni zagotovilo, da punk rock ne bo izgubil ostrine.

Dikembe – Chicago Bowls EP (samozaložba)

Floridsko mesto Gainesville skriva mnogo draguljev, Dikembe so eden od teh! Mogoče kar najdragocenejši. Košarkarsko ime benda, košarkarski naslov EP-ja, košarkarski naslovi komadov (»Tony Kukush!«)? Zdi se, kot da se člani benda zafrkavajo, ampak glasba na EP-ju je tako čustveno močna, udrihajoča in kitarsko silovita, da takoj postane jasno, da teh štirih pesmi človek ne bo nikoli pozabil. In da si jih bo zavrtel tudi nekajkrat zapored. V enem dnevu. Nenadkriljivo!

Ex Wife – June EP (samozaložba)

Kako je možno, da sem ta bend spoznal šele letos in dokončno padel v njegovo naročje med dolgohodi po berlinskih ulicah konec oktobra? Zdaj že razpadli Ex Wife iz New Jerseya so pred dvema letoma izdali neverjeten album »Everything Is Beautiful«. Na tem se bohotijo jasno začrtani bobnarski ritmi ter prijetno tresoč in nadvse topel kitarski hrup, čez katerega se razlivajo plavajoči in v ozadje rahlo potisnjeni izpovedni vokali. Neverjetno! Na marca izdanem EP-ju so pankrokerskim, indie rockovskim in post-hardcore prijemom dodali še z zahajajočim soncem obsijane surferske melodije, med katerih toplino se zavlečeš, ko čez slabo zatesnjena okna v sobo roke veje decemberski mraz.

Future Virgins – Western Problems (Starcleaner / Plan-It-X South)

Zdaj pa nekaj povsem novega … heh, sploh ne. Po garaži preganjani rokenrolerski punk rock z napetimi kitarami in udarjajočimi bobni in spevnimi refreni. Zakaj bi komplicirali, če pa lahko nažigamo glasbo, proti kateri se nakrancljani od-danes-do-jutri pavi zdijo … ja, smešni in pomilovanja vredni. Škoda, da nimam več kasetarja, ker potem bi mladost res lahko za vedno držal za roge!

Joyce Manor – Joyce Manor (6131 Records)

Tudi na samem začetku leta izdanem istoimenskem albumu že znanih Joyce Manor najdemo že slišano pesem »Leather Jacket«. Ledrca.  Že to je dovolj dober razlog, da pride album med najboljše plošče letošnjega leta. Seveda tudi druge pesmi ne zaostajajo. Joyce Manor pred seboj brcajo prepričljiv polhiter in glasen punk rock, ki mu na tisti strani oceana brez problema pravijo tudi pop punk. Pri nas je to žaljivka. Za Amerose pa pač znak, da je v neodvisnih okvirjih stvar vsekakor vredna preverbe.

Shores – To Volstead (No Idea Records)

Shores so za No Idea Records po lanski »Coup de Grace« izdali že drugo odlično celovečerno ploščo. In znanstveno je dokazano, da bo tudi »To Volstead« obstala ob vseh naslednjih dekonstrukcijah. Ko je čas za notranje premisleke, ko je zunaj zamolklo in temno …

Sloane Peterson – Why Go Out (neizdano)

Ta plošča sploh ni izšla, čeprav je bila že tik pred tem, da gre v tisk. Člani benda so se odločili, da ne bodo več igrali. Zdaj nam ostanejo samo mp3-ji. Hm, torej najboljša neizdana punk rockerska plošča leta. Ali pa zadnjih par let. Spevni in nikoli upehan punk rock miamijskih mladcev, ki bi bili najraje v Tallahasseju v družbi prijateljev in rokah ljubljene. Za metaforo, za lep spomin na Tallahassee.

Warren Franklin – Your Heart Belongs To The Midwest (Count Your Lucky Stars Records)

Tvoje srce pripada Srednjemu zahodu. Emo za ob taborni ogenj, bi lahko rekli. Komadi, predstavljeni s privlačno odnašajočim vokalom in akustično kitaro, o medosebnih razmerjih in z njimi povezanem življenju, v katerih najdemo reference na Elvisa Costella in Murder City Devils. Warren Franklin ve, kako se streže stvarem, obenem pa me opominja, da so pevci-pesmopisci iz pankrokerskega okolja praviloma zanimivejši in odločnejši od tistih otožnih bradatih flanelastih praskačev.

Spisano za spletni fanzin 13. brat.