“M.R.T.V.I.R.A.M.O.N.E.S.I.”

by okrožje21

Naše skromne nemogoče sanje postajajo resničnost. Pri petnajstih v šolskih razredih, v tistih dolgih vročih dneh tik pred poletjem, zavedajoč se, da smo zataknjeni tukaj. A nekaj se dogaja nekje tam zunaj in vemo, da moramo priti tja. Res je, kar pravijo; smrt je bolj popolna kot življenje – zato smo pravkar umrli. Kaj bi lahko bilo iz nas, nočemo vedeti, saj gremo danes zvečer do konca, stvari spustimo z vajeti, saj smo mrtvi Ramonesi!

Boleč hrbet, boleča stopala, smo krdelo raztrgancev in vročina nas spravlja ob živce. Nismo lepi in nismo bogati, morali bomo jebeno garati za vse! To je naše življenje, to smo si izbrali: črne kavbojke, črna srajca, črni čevlji. A starci tega še zmeraj ne razumejo.

Osemindvajset koncertov v osemindvajsetih dneh! Novi malopridneži na poti, sem samo še en obraz v tej obupni mladinski paradi. In še vsa zaklenjena vrata ležišč, trd les, švic, drobovje, skejti, kriki kletnih zaklonišč hladne vojne, brez spanca, lepe sanje. Igramo težko, kot le lahko, cel čas tičimo v kombiju. Beremo grafite na zidu vsakega stranišča tovornjakarskih postajališč pekla.

Reši me povprečnosti, reši me pred menoj! Še eno pankrokersko poletje je prišlo in odšlo. Hočem samo še domov in do konca naviti radio, dokler mi ritem mojih kosti ne stopi – saj sem mrtev Ramone. M.R.T.V.I.R.A.M.O.N.E.S.I. […]

.