Okrožje 21

Pr’jatla spremenita specialko

Razstavita specialko, jo prebarvata in nazaj sestavita. In natančno nastavita prestave. Rezultat predrugačenja tukaj.

000004

* * * * *

Fotografirano z analognim fotoaparatom Canon A-1.

Deset najboljših letošnje žetve

Top albumi 2014Spodaj deset najboljših plošč letošnje žetve. Po abecednem vrstnem redu. Beri in klikaj.

Baby Ghosts – Maybe Ghosts (Lost Cat / Drunken Sailor / Dirt Cult / Hip Kid / Waterslide)
Skupina že s prvim komadom na plošči pokaže, kako se streže stvarem. Glasno, hitro, energično. Dvoglasno petje, prepletene kitare, strumni ritmi. Baby Ghosts ne popuščajo. Le redki bendi imajo veščino, da znajo iz že slišanih in preverjenih vzorcev sestaviti pesmi, ki se jih človek ne naveliča kljub njihovi preprostosti. Recenzija na RŠ. Bandcamp.

Baby Mollusk – Baby Mollusk and the Big Babies (Mt. Home Arts)
Bedroom folk izvajalka Rachel Gordon je svoje pesmi elektrificirala in jih predstavila na kaseti z naslovom ” Baby Mollusk and the Big Babies”. Gre za odličen indie rock iz devetdesetih, senzibilen, otožen in glasen. Bandcamp.

Black Lips – Underneath the Rainbow (Vice)
Res je, plošča “Underneath the Rainbow” ni dosegla albuma “Arabia Mountain”, ampak je bila zelo blizu. Kar je glede na neprekosljivost njenega predhodnika zavidljivo. Neumorni četverec Black Lips se z odlično spraskano zvočno sliko giblje med žurerskim rokenrolom in raztrganim pankom ter garažo, ki ji doda blažje dotike psihedelije. Soundcloud.

Chad VanGaalen – Shrink Dust (Sub Pop, Flemish Eye)
Vesoljsko, brezčasovno ter v objemu nenavadnih zvokov se med seboj mešajo indie rock, folk in pop. Njegova najboljša plošča do zdaj. Recenzija na RŠ. Celoten album na YT.

Kevin Morby – Still Life (Woodsist)
Verjetno plošča, ki sem jo najbolj pričakoval. In ki je upravičila pričakovanja. Kevin Morby je imel neverjetno težko delo, saj je mogel napisati ploščo, ki bi se lahko kosala z njeno predhodnico, lani izdano odlično “Harlem River”. Tudi “Still Life” je odlična plošča. Lahkotna, pretanjena, preprosta, dodelana. Človek težko verjame, da Kevin Morby takšne pesmi piše pri svojih rosnih šestindvajsetih. Celotna plošča na YT.

LVL UP – Hoodwink’d (Double Double Whammy / Exploding in Sound)
Po prvencu “Space Brothers”, izdanem leta 2011, se LVL UP z drugo izdajo predstavljajo kot zrel bend. “Hoodwink’d” se predstavlja v mehkih, svetlih barvah, v katerih se stapljajo indie rock iz devetdesetih, distorziran pop punk rock in lo-fi pop. Prelepo. Poslušaj na Bandcampu.

Micah P. Hinson – Micah P. Hinson And The Nothing (Talitres)
Vrnitev v slogu tega teksaškega izvajalca. Odlična izpovedna country folk plošča, polna jeze, strahu in razočaranja, pa vendar topla in usmerjena v upanje. Recenzija na RŠ. Bandcamp.

Nothing – Guilty of Everything (Relapse Records)
Že preden sem zasedbo Nothing videl v živo, so mi bili odlični. Po koncertu v zagrebški Močvari pa mi je plošča “Guilty of Everything” postala še toliko boljša. Nisem niti malo pomošljal, da je ne bi uvrstil med deset najboljših letošnjega leta. Melodije so neverjetne, vokali zasanjani, zvočne shoegazerske podobe se prelivajo ena čez drugo, lirika se staplja v zdaj zasanjan, zdaj gromeč glasbeni ustroj. Poslušaj najglasneje na Bandcampu.

PUP – PUP (Sideonedummy)
Takih punk rockovskih plošč manjka! Definitivno odkritje leta. Četverec iz Toronta ve, kako je treba zasnovati komade, kakšna hitrost je taprava in kako se dela prepričljive zasuke v pesmih. Preveri celoten album na Bandcampu, poglej video za uvodno pesem “Guilt Trip”.

Tim Barry – Raising Hell & Living Cheap: Live in Richmond, Virginia (Chunksaah)
Žive plošče so mi bile vedno en velik nebodigatreba. Zakaj bi poslušal največje hite benda ali izvajalca v koncertni izvedbi brez dodane vrednosti? Dolgcajt. Žive plošče se zdijo kot vsadek med dvema studijskimi izdajama. Nikoli nobene ne preverim. Barryjevo pač sem po spletu okoliščin (recenziral sem jo za oddajo RŠ koncert na Radiu Študent). Popeljala me je nazaj na njegova koncerta, ki sem ju uspel videti v Ameriki pred petimi leti. In lahko rečem, da je bil občutek ob poslušanju žive plošče “Raising Hell & Living Cheap” nepopisen. Hrbet se mi je naježil, kot takrat, ko sem skupaj s še drugimi v Bostonu in Gainesvillu gledal tega folk pank klateža, kako z neverjetno prepričljivostjo in odkritosrčnostjo igra in prepeva svoje z življenjem napolnjene pesmi.

Prva vrsta v letu 2013

najboljsih10v2013

Tako kot lani in predlani. Spodaj je moj izbor desetih najboljših izdaj v letu 2013, razvrščenih po abecednem redu.

Against Me! – True Trans 7” (Total Treble Music)

Akustična 7-inčna plošča z dvema lirično močnima pesmima napoveduje skupinin elektrificirani dolgometražec “Transgender Dysphoria Blues”, ki bo izšel čez nekaj tednov. Če sem glede tega albuma upravičeno skeptičen, pa me je “True Trans” naravnost prepričal in me spomnil na čase, ko sem sedel pred cd plejerjem ter po dolgem in počez preposlušal akustični EP iz leta 2001. Ob tem je treba poudariti, da je Laura Jane Grace vsekakor oseba, ki je s svojim trans comeoutom pokazala več poguma, kot ga bo malokdo od nas zmogel kdajkoli v življenju.
Devendra Banhart – Mala (Nonesuch)
Čeprav je bila “Mala” izdana marca, jo razumem kot poletno ploščo. Karkoli že ta oznaka pomeni. Verjetno zato, ker sem jo začel poslušati ob začetku poletja. Pogosto se zgodi, da vse prevečkrat potrebujem mesec ali dva ali več, da preverim novitete, ki jih ostali medtem že nehajo poslušati. Čeprav niti približno ne razumem, zakaj bi nekdo po izhlapeli začetni navdušenosti zavrgel tako odličen album, kot je “Mala”. Gre namreč za zapeljivo, pretkano in z občutkom stkano ploščo, ki jo naprej potiskajo tudi svojstvena humorna besedila. Brez težav v letošnji prvi deseterici.
Iron Chic – The Constant One (Bridge Nine)
Prvenec “Not Like This”, izdan leta 2010, je še zdaj brez naprezanj ena od najboljših plošč zadnjega vala ameriškega punk rocka. In Iron Chic z Long Islanda s svojim drugim albumom “The Constant One” že z naslovom plošče sporočajo, kje nadaljujejo svojo zgodbo. Po prvih poslušanjih se sicer zdi, kot da gre zgolj za neposrečeno kopiraj-prilepi izdajo, ki se ne razloči od predhodnika ter bo bend za vekomaj poslala na police zgodovine punk rocka z eni odličnim albumom in nekaj ostalimi manjšimi izdajami. Ampak temu ni tako; z “The Constant One” se Iron Chic od začetka do konca plošče izkažejo kot prepričljiv bend, ki ne skopari s prepletenimi melodičnimi kitarami, ki ustvarja poskočen polhiter ritem in ki v besedilih še vedno ponuja zavetje pred tegobami tega sveta.
Johnny Flynn – Country Mile (Transgressive)
Britanski folk trubadur z novo ploščo, ki znova prinaša mehkobo, toploto in mirnost. “Country Mile” bolj spominja na prvenec “A Larum”, kot pa prejšnji album “Been Listening”. Kar je lahko samo dobro. Vsak pregled novejših folk izvajalcev, še posebno britanskih, je nepopoln brez omembe glasbe odličnega glasbenika in tekstopisca Johnnyja Flynna.
The Men – New Moon (Sacred Bones)
Moja najboljša letošnja rokenrol plošča, prelita s folkovskimi in psihadeličnimi vplivi, ki nikakor ne popušča pri drvenju čez ovinke. Imeli smo jih priložnost slišati tudi v živo v Menzi pri koritu na Metelkovi, kjer so dokazali, kako ostri in glasni znajo biti.
New Swears – Funny Isn’t It Real (Bruised Tongue, Dirt Cult, Bachelor)
Punk in power pop akordi, rojeni v garaži, kjer se zadržujejo najboljši frendi, ki jim v življenju največ pomenijo žuranje s sebi enakimi, norčevanje iz mimoidočih ljudi in neupoštevanje družbenih norm. Mulariji iz Ottawe ni dolgčas. New Swears se spevnimi pop pankrokovskimi melodijami in garažno rokersko glasbo ne pretvarjajo, da igrajo nekaj novega, še neslišanega, ne, držijo se najbolj osnovne rokenrol zapovedi – delati musko, ki ti je všeč, in pri tem uživati. V vsej poplavi izvajalcev in bendov, ki nam kobajagi ponujajo nekaj novega in svežega, je to več kot dobrodošlo.
Pill Friends – Blessed Suffering (Birdtapes)
Pill Friends in njihov 28-minutni prvenec “Blessed Suffering” sem odkril po popolnem naključju, verjetno sem bil zato toliko bolj vesel tega spregledanega benda z obrobja Filadelfije. Pill Friends preigravajo lo-fi indie rock s temnimi besedili, ravno prav raztreščen in pankersko naravnan ter dodatno oplemeniten z zvokom orgel in violončela.
Radiator Hospital – Something Wild (Salinas)
Težko je pisati dobra besedila. Še težje je pisati prepričljiva besedila za pesmi, ki govorijo o prekinjenih zvezah in končanih ljubeznih. A vendar Samu Cooku-Parrottu iz Radiator Hospital to uspeva nadvse odlično, brez cukrastih zdrsov. Po EP-jih “Can You Hear My Heart Beating?” in “Some Distant Moon” je “Something Wild” več kot dobrodošel dolgometražen prvenec, ki v trinajstih komadih in 29-ih minutah predstavi poskočen power pop, čigumi punk rock, neodvisni rock in akustično lo-fi zasanjanost.
Swearin’ – Surfing Strange (Salinas)
Začetna pesem “Dust In The Gold Sack”, spevna, s kitarami, ki vlečejo na stran, napove, da se Swearin’ prerivajo v prve vrste plodovite ameriške neodvisne scene, ki se ne ozira na žanrsko opredeljivost, ampak raje med seboj prepleta spevnejše odvode punk rocka, glasnega indie rocka in garažne vzdržljivosti. Na ta bend gre računati.
The Thermals – Desperate Ground (Saddle Creek)
Že singel “Born To Kill”, ki tudi odpre ploščo, je obetal. Vseh ostalih devet pesmi pa se je lepo postavilo v vrsto in brez dvoma sestavilo eno od najboljših letošnjih punk rock plošč. Če mi je prejšnji album “Personal Life” nekako pokopal upanje, da bom od tega benda še slišal kakšno prepričljivo ploščo, je portlandski trio z “Desperate Ground” dokazal, da še vedno ve, kako z nekaj kitarskimi prijemi in besedili za konec sveta napisati pesmi, ki preživijo.

Spisano za spletni fanzin 13. brat.

Ljubis Kranjaix

Po sobotnem alleycatu je bil v nedeljo čas za četrto dirko iz serije TheClassicsExperience. Pekel severa v 60-kilometrskem slovenskem poklonu nas je iz Ljubljane peljal čez granitne kocke, stranske ceste, gozdne in poljske poti do končnega cilja na velodromu v Stražišču pri Kranju. Prihod v cilj je ujel Jure iz Piči Biči, ki je sestavil odličen spodnji video.

Zgodnjeaprilski ljubljanski alleycat

Prejšnjo soboto se je po ljubljanskih ulicah in pločnikih odvijala kolesarsko-orientacijska dirka alleycat. V primerjavi s prejšnjimi, ki so jih organizirali poganjalci pedal iz društva Muslauf, je bila ta dirka precej zahtevnejša; tisti s Stravo poročajo, da smo naredili približno 50 kilometrov. Bila je – roko na srce – organizacijsko tudi malo manj dodelana, vendar s kar nekaj zanimivimi pofočki. Štart alleycata s približno štiridesetimi tekmovalkami in tekmovalci je bil pred Cekinovim gradom v Tivoliju, vmesna baza v lokalu Bi-Ko-Fe, cilj pa v Železničarskem muzeju. Tekmovalci smo morali zbrati (do) štiri manifeste. Po dirki je sledil še Piči Biči goldsprint – kot da noge niso dovolj garale tekom popoldneva, he he. Po goldsprintu pa za najvztrajnejše še zabava.

Oglejte si še video.

Alleycat Ljubljana april 2013 01Alleycat Ljubljana april 2013 02